V kolikor to počnemo iz občutka osamljenosti ali pred strahom, da bi na koncu ostali sami.

Ko v partnerju iščemo potrditve, da bi se končno počutili ljubljene, sprejete in vredne.

Ko nam partner predstavlja smisel življenja, srečo ali celoto.

Ko mislimo, da nam bo partner zacelil vse rane iz otroštva in nam dal vse tisto za kar smo bili prikrajšani s strani staršev. Ko mislimo, da nas bo pozdravil ali rešil.

Takrat žal delujemo iz ega in iz sebičnih razlogov. V resnici nam ni resnično mar za drugo osebo, ampak zase.

Želimo zaceliti praznino v sebi. Se zamotiti, zbežati pred neprijetnimi čustvi.

Žal se pa to ne bo nikoli zgodilo.. mogoče le trenutno v fazi zaljubljenosti. Ko pa odnos napreduje bodo prej potlačene stvari kot vulkan izbruhnile na dan v še hujši obliki. Odnosi so nam navsezadnje ogledalo.

Če iščemo iz praznine v sebi, ker to »rabimo« za lastno srečo bomo vedno deležni le dveh situacij:

1. Nikogar ne bomo našli ali,

2. Privlačili bomo za nas napačne ljudi ali nam škodljive ljudi, ki so odraz naših nezaceljenih ran.

Postanemo lahko plen narcisov, manipulatorjev, ki bodo to ranljivost izkoristili sebi v prid. Ko nekaj »rabite« je z vami lažje kontrolirati.
Z ljubeznijo do sebe se naučimo lastne vrednosti in posledično ne dovolimo komurkoli vstopiti v svoj svet.

Šele ko zacelimo večino ran iz otroštva, razrešimo vezave s primarno družino in smo zadovoljni sami s sabo, brez drugih, iskanje po raznih dating portalih, barih itd. ni več potrebno.

Takrat nas ljubezen sama poišče, saj to izžarevamo. Spontano, nepričakovano.
Navsezadnje podobno privlači podobno.